Šestošolci na ekskurziji v Ljubljani

Pred zimskimi počitnicami smo se šestošolci odpravili v prestolnico, da bi si ogledali Ljubljanski grad in preverili, če je res možno, da je Erazem Predjamski pobegnil iz grajske ječe. Potem pa smo si še na ulicah glavnega mesta ogledali, kako spoštujejo zakon o rabi slovenščine v javnosti.

Fotografije, ki jih ponujamo na ogled, so na svojih pametnih telefonih shranili Gaj, Martin, Blaž in učiteljica.

Mimo Moderne in Narodne galerije ter Opere smo se sprehodili do Trga republike, mimo Maximarketa, čez Zvezda park, mimo sedeža Univerze in Filharmonije, ob Ljubljanici, čez Mesarski most, po Gornjem trgu, mimo Sv. Jakoba (v uličici tam blizu je nekaj časa prebival prešern), in po Osojni ulici prišli na Ljubljanski grad. Pogled na ta sončen zimski dan je segal daleč do obzorja in modrega neba.

S pomočjo zemljevida, na katerem so se skrivali različni namigi za uspešen pobeg, smo se  v družbi grajskega vodnice odpravili na pustolovsko popotovanje po gradu.

Ena od legend o vitezu Erazmu Predjamskem namreč pripoveduje, da je ga je v tukajšnjo plemiško ječo dal zapreti sam cesar, saj naj bi Erazem v napadu besa ubil poveljnika cesarske vojske. A pustolovski duh vitezu ni dal miru in začel je načrtovati, kako bi pobegnil. To pa ni bilo preprosto, saj je za uspešen pobeg treba natančno preučiti ves grad. Tudi mi smo to storili in seveda našli tudi skrivni izhod.

Ker pa je bil Erazem vitez, smo se pogovarjali tudi o tem, kdo sploh je lahko postal vitez ter kakšni so bili viteška šola, viteški kodeks in viteška bojna oprava.

Izvedeli smo marsikaj o gradu, o njegovi preteklosti, o arhitekturi in o njegovi obrambni vlogi.

Povzpeli smo se na stolp, od koder se je ponujal res čudovit pogled na mesto pod nami in na vse štiri strani sveta daleč do obzorja.

Po malici na sončnem grajskem dvorišču smo se po grajski stezi spustili do tržnice, mimo Lutkovnega gledališča in začetne postaje vzpenjače, si ogledali kip prvega slovenskega pesnika in tržnico. Plečnikov

Nato je sledil še raziskovalni del po ulicah v središču mesta: fotografirali smo napise in izveske nad javnimi stavbami. Želeli smo videti, če je slovenščina tudi v resnici državni in uradni jezik v naši prestolnici.

Ugotovili smo, da večkrat to ni res. Nekatere trgovine in lokali imajo namreč samo napise v angleščini.

Drugi pa upoštevajo zakon o rabi slovenščine v javnosti in poleg slovenščine lahko preberemo tudi napise v drugih jezikih. Ker je v mestu veliko turistov, se nam to zdi primerno in koristno.

Opazovali smo stavbe okrog tržnice, na Prešernovem trgu, na Čopovi in Nazorjevi ulici.

Seveda smo se ustavili tudi ob spomeniku našega največjega pesnika in poiskali stavbo, na kateri je Julijin kipec.

S Tromostovja smo ob reki Ljubljanici uzrli nenavadno žival, podobno bobru. Bila je nutrija.

Na koncu smo si še privoščili sladoled oziroma pico v Maximarketu.